Jezersko – solčavska ovca je avtohtona slovenska pasma. Spada v skupino planinskih ovc vzhodnih Alp, ki je nastala na območju Kamniško – Savinjskih Alp in Karavank.

S križanjem te prvotne ovce z bergamaško in padovansko ovco je nastala JS pasma. Po bergamaški je podedovala velik telesni okvir in značilno izbočeno nosno linijo, medtem, ko je križanje s padovansko ovco izboljšalo kakovost njene volne, od prvotnih lastnosti pa je najpomembneje, da se je obdržala celoletna plodnost in dobra odpornost.

Pasma  je dobila ime po krajih  Jezersko in Solčava, kjer je bila reja teh ovc najbolj množična in najbolje organizirana. Na odlično rejsko delo v omenjenih krajih kažejo tudi odlikovanja z mednarodnih razstav živine v Parizu in drugod v drugi polovici 19. stoletja.

Tako je pasma postala poznana tudi izven kraja svojega nastanka. Na južnem Koroškem in Jezerskem so plemenske ovne kupovali Tirolci in Bavarci. Ti so to ovco poznali pod imenom Seeländer ali Kärtner Schaf.

Avtohtone pasme so po eni strani že same po sebi sestavni del naše kulture, po drugi strani pa paša drobnice pomembno prispeva k ohranjanju hribovitih gorskih pašnikov, s tem pa se ohranja naša kulturna krajina.

Ovca nam daje različne uporabne produkte. Med najpomembnejšimi, ki jih daje ovca JS pasme, sta nedvomno kvalitetno meso in dokaj kvalitetna volna.

Volna je pri nas večinoma obravnavana kot nepomemben stranski produkt. V končne produkte se predela le malo surovine. Najpogosteje se uporablja za ročno pletenje nogavic in drugih drobnih volnenih izdelkov. Nekoč je imela volna veliko večji pomen za samooskrbna kmečka gospodarstva.

V sodobnem času iščemo nove pristope k izrabi lastnih surovin ali pa vsaj poskušamo oživiti že pozabljene načine. Takšen je trend tudi v razvitem delu sveta, kjer so ljudje naveličani obilice sodobne navlake in ponovno iščejo stik s prvobitno naravo z  upoštevanjem naravnih zakonov.

Tako smo se tudi pri nas začeli spraševati, kaj lahko storimo z veliko količino, doma pridelane surove volne, ki je pogosto končala na smetišču.

Poleg že znanih postopkov predelave, ki so se v manjši meri še obdržali, se v svetu uveljavlja predvsem izdelava klobučevine oz. t.i. filca, ki se odlikuje po nekaterih izjemnih lastnostih kot so dolga življenjska doba, elastičnost materiala, odlične izolacijske sposobnosti,  dobra akumulacija  tekočine in ne nazadnje, ta postopek vzbuja kreativnost 4000 let starega rokodelstva ter vzpodbuja vrednote, ki so danes vse bolj pomembne.

Ko smo malo povprašali starejše prebivalce našega območja smo ugotovili, da je ta vrsta predelave nekoč že bila uveljavljena tudi pri nas, vendar je sčasoma povsem izumrla. Pri nas v Solčavi se je izoblikovala interesna skupina za predelavo volne, ki ji je ravno ta tehnika izziv za kreativno ustvarjalno delo.

Za sam postopek izdelave je potrebna le minimalna oprema, saj so  najpomembnejši dejavniki pri sami obdelavi ustrezno pripravljena volna, model,  voda, toplota in mehanični vpliv v obliki pritiskanja, drgnjenja in gnetenja. 

Izdelke lahko poljubno oblikujemo, odvisno od naše kreativnosti in namena uporabe. Sam postopek izdelave ponuja možnost izdelave široke palete najrazličnejših okrasnih in uporabnih izdelkov za dom in osebno rabo.